POROČILO O DELOVANJU PROGRAMA

»INKLUZIVNI JUDO«, (REDNA VADBA JUDA V SEKCIJI JUDO KLUBA KOPER) Obdobje : 1.11.2014 – 15.6.2015

Trener in vodja programa : Darij Šömen, mojster juda 2. Dan Asistenti trenerja: Tomo Dadič, Aja G. Zupanc, Boris Švagelj Termini vadbe: sreda, borilnica dvorane Bonifika, od 18.00 – 19.00

V mesecu novembru in decembru 2014 smo med uporabniki dnevnega delovno terapevtskega centra Barčica v Kopru (osebe s težavami v duševnem zdravju) pričeli z intenzivno promocijo rekreativne vadbe juda, v običajnem športnem okolju Arene Bonifika – Judo klub Koper. Promocija je potekala v sodelovanju in ob polni podpori sodelavcev dnevnega centra, s katerimi smo bili prepričani, da bi bila tovrstna športna vadba za nekatere uporabnike odlična oblika telesne aktivnosti in možnost za zmanjševanje stigme duševne bolezni.

V Judo klubu Koper že dvajset let izvajamo vadbo juda, namenjeno osebam s posebnimi potrebami v najširšem smislu. Imamo bogate izkušnje pri vključevanju oseb s spektrom avtističnih motenj , telesno in duševno prizadetih pa tudi drugih marginalnih skupin prebivalstva. Trenerskih izkušenj za vadbo oseb s težavami v duševnem zdravju pri nas ni, niti po mojem vedenju v širši okolici taka praksa ne obstaja. Kljub temu pa sem bil pri pripravi vadbe povsem miren, saj doktrina juda omogoča, da vadbo popolnoma prilagodiš ciljni skupini vadečih in judo uporabiš (kot orodje) za dosego specifičnih, športno – terapevtskih ciljev. Edino vprašanje je bilo, kakšen bo odziv uporabnikov, ter ali bodo v vadbi vztrajali. Prvi uporabnik je začel prihajati na treninge iz stanovanjske skupnosti Val, kjer sicer živi v Kopru. Z ostalimi člani judo sekcije oziroma kluba je zelo hitro vzpostavil pristen prijateljski odnos. Na treningih je sprejel kodeks vedenja in že na začetku upošteval vsa navodila in usmerjanje. Za vadbo juda smo mu priskrbeli kimono in športno torbo. Po treningu juda je sam poskrbel za tuširanje in osebno higieno. Njegova vključitev je v DDTC Barčica povzročila pravo športno judo vročico. Postopoma vendar zelo hitro, so se v vadbo juda pričeli vključevati tudi ostali uporabniki, ki so (razen redkih izjem) do današnjega dne v vadbo tudi vključeni. Cilji programa: – socialno vključevanje v okolje Športne dvorane Bonifika v Kopru, stiki z drugimi športi in športniki; – ponovna normalizacija telesnih stikov, dotikov in medčloveške bližine, skozi proces učenja juda (pretežno kontaktne aktivnosti v parterju in stoje, izbor in prilagoditev vaj); – redna telesna vadba za izboljševanje zdravja in blažitev negativnih učinkov medikamentozne terapije; – povečevanje splošne psihofizične odzivnosti posameznika (vadba v popoldanskem času, ko ni vključen v zaposlitev in aktivnosti v DDTC Barčica ); – krepitev pripadnosti skupini in gradnja skupnih vrednot skupine v okviru judo etike; – učenje veščin juda za napredovanje in nagrajevanje po pasovih (prispevek k rekonstrukciji pozitivne samopodobe);

Koncept vadbe, za dosego zastavljenih ciljev:

Pri vadbi duševno prizadetih oseb je potrebna velika količina ponavljajočih se verbalnih navodil oziroma usmerjanj za vsako vajo, ki jo vadeči sicer že poznajo. Le tako dosežemo učinkovite – globlje procese učenja. Treninge bogatimo z veliko dozo humorja, topline, osebnega stika in drugih oblik motivacije. Trening je igriv in glasen, saj komunikacija poteka v vseh smereh…….. Pri koncipiranju izhodišč za strategijo vadbe oseb s težavami v duševnem zdravju sem izbral nekoliko drugačen pristop……

Ker sem na samem začetku vadbe pričakoval visoko stopnjo fizične utrujenosti vključenih in posledično odpor »pretirani« telesni aktivnosti (učinek zdravil) sem trening strukturiral precej strogo, celo avtoritarno, vendar v vsakem trenutku pozitivno – uporabniku prijazno. Trening sem zastavil kot svečanost, srečanje skupine, prijateljev, ki oblečeni v kimone niso isti kot ljudje ki so na trening prišli – torej bolniki, ampak športniki, ki bodo z marljivim delom zagotovo napredovali. Z relativno visokim tempom dogajanja na blazinah sem vzdrževal koncentracijo vadečih, ter jih čez ta za njih psihofizično težak začetek vadbe skušal pripeljati z zmanjšanim vplivom stalno prisotnega nadomestnega trenerja – zdravil. Zavestno sem ustvaril stanje pozitivnega šoka in presenečenja ter stalno kontroliral psihofizični odziv vadečih na ponavljajoče se, stalno nove situacije na treningu. Odzivali so se z budnostjo – koncentracijo, izražanjem zadovoljstva ter hitrim učenjem. Količino verbalnih navodil sem zmanjšal na minimum potrebnega in vodil aktivnosti z uporabo neverbalne komunikacije in energije, ki so jo vadeči (nezavedno) soustvarjali v presenetljivi kvaliteti. Po »energetsko« bogatem verbalnem navodilu in demonstraciji vaj sem se umikal in puščal prazen prostor (napolnjen samo z energijo) , ki so jo črpali vadeči za svojo aktivnost in raziskovanje (telesa, odziva, energije, medsebojne neverbalne komunikacije). Gre za zavestno ustvarjanje rahle situacijske praznine, ki nezavedno zbuja in aktivira duševno bolnega. Spodbuja ga, da začetni energiji, ki jo prejema dodaja svojo v obliki lastne usmerjene aktivnosti. Verbalno sem asistiral le, ko je bilo to nujno potrebno ali za to zaprošeno. Vendar tiho in le v osebnem stiku z vadečim, ki je asistenco potreboval. Ugotovil sem, da moram za uspešen proces zagotavljati visoko stopnjo reda, tišine in spremenljive dinamične energetske strukture skozi cel trening. Pretirano verbaliziranje, nepotrebno dajanje navodil, nepotrebna verbalna stimulacija, nepotrebne intervencije lahko kmalu ustvarijo za vadeče običajno (za njih uspavalno atmosfero) v okrilju katere se umikajo v svoj svet, kjer trening vodi drug trener – duševna bolezen.

Za zagotavljanje kvalitetnega procesa vadbe je izjemno pomembna usklajenost trenerja in njegovih asistentov. Ves čas morajo delovati usklajeno in na isti vibraciji – ozaveščenega pristopa. Zelo dobra je bila izkušnja, ko smo nekajkrat zamenjali vloge. Asistenti so vodili posamezne treninge in v njih vnesli pestrost svojega videnja, vaj in svoj osebni pristop. Na prvih treningih smo se učili osnov padanja, kotaljenja, hoje v paru, pravilnega prijema kimone ter predvsem telesnega kontakta in bližine. Objemali smo se in se kotalili v paru, izvajali vaje za koordinacijo in v splošnem spoznavali svoje telo in odzivnost. Nadaljevali smo z učenjem padanja, borbe za gard, ter osnovnih metov. Namesto japonske terminologije smo pogosto uporabljali slovenske – močno (emocionalno) asociativne zloženke. S posebno pozornostjo smo vadeče uvajali v športno življenje v dvorani Bonifika, spodbujali njihove stike z ostalimi športniki ter jih seznanjali z pravili vedenja v slačilnicah ipd. Po začetni tremi, celo strahu so okolje počasi sprejeli za svoje. Nekateri so srečali svoje znance iz obdobja pred nastankom bolezni in jim ponosno povedali, da so prišli na trening juda, nekateri so z njimi sproščeno poklepetali tudi o svoji bolezni. Iskanje ustrezne poti in načinov je proces, ki se ga v judo učimo sproti. Judo je orodje, ki nam skozi odziv vadečih stalno sporoča kam iti in na kakšen način voditi ljudi za katere smo odgovorni. Cilj je en in edini – korist posameznika, človeka oziroma skupnosti. Vprašanje je le ali sporočila zaznavamo in razumemo. Če jih ne takoj, jih bomo kasneje, saj v tem procesu osebnostno rastemo vsi, vodje in vodeni. Na povabilo Pedagoške fakultete v Kopru smo z manjšo skupino pripravili za študente fakultete demonstracijski nastop, na dnevu odprtih vrat PF. Zaključni trening smo izvedli, kot povzetek naših aktivnosti na treningih preko leta, zaključili pa smo ga z druženjem ob sladoledu v mestnem jedru Kopra. Vsi člani sekcije, se bomo udeležili zaključnega judo piknika – druženja, ki ga organizira Judo klub Koper v Ankaranu na plaži. Redna vadba juda v judo klubu Koper, popoldan, ko uporabnik DDTC Barčica ni vključen v aktivnosti v dnevnem centru, vsakemu pomembno izboljšuje kvaliteto življenja. Blaži negativne učinke medikamentozne terapije in uporabnika vključuje v zanj zelo pomembne socialne mreže. Vsak vključen uporabnik je po končani sezoni v boljšem zdravstvenem stanju, kot je bil pred vadbo. Nekateri so izgubili od 2-6 kg telesne teže, ki se je nabrala kot posledica stalnega jemanja zdravil. Njihova psihofizična odzivnost na dražljaje iz okolja je boljša, vsi so zelo navdušeni nad dejstvom, da trenirajo judo in, da lahko napredujejo v športu. Vključeni v program vadbe kažejo veliko željo po napredovanju, želijo pa si tudi športnih potovanj oziroma udeležbe na tekmovanjih. Na treningih in v DDTC Barčica izražajo ponos ob dejstvu, da so člani »judoistične družine«. Želim si novih vključitev v judo šport, kot del celostne pomoči osebam s težavami v duševnem zdravju. Prve izkušnje veliko obetajo !

Koper, 15.6.2015 Darij Šömen

Please follow and like us: